V istem telesu
27. februar 2028
Včasih se v nas istočasno nekaj celi, nekaj lomi in nekaj tiho raste. Zato smo utrujeni na način, ki ga težko razložimo. Ker ne nosimo samo dneva, ampak tudi vse, kar se v nas premika pod njim. Rastemo in spuščamo. Žalujemo in odpuščamo. Iščemo novo in se poslavljamo od starega. Učimo se biti blizu drugim in se vmes počasi vračamo k sebi. To je veliko za eno srce. Veliko za en prijeten dan. Veliko za enega človeka. Nekateri premiki so tako tihi, da jih skoraj zamenjamo za mirovanje.
Včasih nosimo pomlad in zimo v istem telesu.
Nazaj na Premisleke | Domača stran