Upanje
31. januar 2027
Upanje je lahko nežno. Lahko pa postane tudi nekaj, česar se oklepamo, ker nas varuje pred resnico. Ohranja občutek, da še ni konec. Da nismo bili zavrnjeni. Da se bo nekaj vendarle obrnilo drugače. Zato je lahko tišina tako boleča. Ker v njej ni potrditve, ni razlage, ni regulacije. Samo prostor, v katerem se srečamo s sabo. Sprememba se včasih ne začne takrat, ko bolečina mine. Začne se takrat, ko se vprašamo, katera bolečina je bolj resnična: tista, ki jo poznamo, ali tista, ki nas lahko osvobodi.
Ne vsako upanje me vodi domov.
Nazaj na Premisleke | Domača stran