Sence
13. avgust 2028
Hitro nas zmoti pri drugih tisto, kar v nas še nima prostora. Preveč, premalo, hladno, vsiljivo, sebično, šibko. Besede, ki jih lepimo na ljudi, včasih rastejo iz delov nas, ki jih še nismo pogledali od blizu. Senca ni vedno nekaj temnega. Včasih je samo zavrnjen del nas. Občutek, ki ni smel obstajati. Potreba, ki je bila preglasna. Meja, ki je nismo znali postaviti. In kar v sebi dolgo odrivamo, začne dobivati obraze zunaj nas. Zato ni vsaka sodba resnica o drugem. Včasih je samo sled, ki vodi nazaj k nam.
Kar me močno zmoti, me lahko tudi kaj nauči.
Nazaj na Premisleke | Domača stran