Otroški vzdihljaji lahkotnosti
17. januar 2027
Spomnim se otroških vzdihljajev lahkotnosti, ko se je po ulici razgrnil mrak in so iz hiš začele sijati posamične luči. Vsaka soba svoj majhen svet. Lučna simfonija. Vonj sveže pokošene trave. Prijetna zatohlost poletnega zraka. Občutek, da se je dan dobro začel in da se bo življenje nadaljevalo v nov niz brezskrbnih dni. Morda se takšni trenutki ne vrnejo v isti obliki. A včasih jih lahko začutimo v drobcu. V vonju. V svetlobi. V večeru, ki nas za trenutek spomni, da smo nekoč znali samo biti.
Nekje v meni še vedno obstaja lahkotnost.
Nazaj na Premisleke | Domača stran