Malo ničesar
30. januar 2028
Tako hitro polnimo prostor. Z zvokom. Z ekrani. Z ljudmi. Z nečim, samo da ne ostanemo predolgo sami s sabo. Tišina pa zna biti ogledalo. V njej hitreje začutimo, kam bežijo misli. Po čem seže roka. Česa v sebi še ne znamo samo mirno držati. In ravno zato je dragocena. Ker ne prinese vedno miru najprej. Včasih najprej prinese stik. Sedeti v tišini je kot priti domov brez besed.
V tišini spet slišim sebe.
Nazaj na Premisleke | Domača stran